Staro mestno jedro je ohranilo svojo prvotno zasnovo in je danes pomemben urbanistični spomenik. Mesto so v srednjem veku obdali z obzidjem, ki ga pozorno oko še danes opazi za Meškovo, Ozko in Cankarjevo ulico. Tudi obnovljena graščina Rotenturn je nastala iz nekdanjega Schulthauzingerjevega stolpa. V mestnem jedru se nahajajo najpomembnejše kulturne institucije: Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, rojstna hiša Huga Wolfa, župnijska cerkev sv. Elizabete in cerkev sv. Duha.

Najstarejša stavba v mestu je cerkev sv. Elizabete. Od prvotne stavbe so se ohranile romanska ladja in dve romanski okni. Cerkev so v gotiki, renesansi in baroku dopolnili. Oprema je v glavnem baročna - glavni oltar J. J. Schoya, prižnica J. J. Mersija, slike F. M. Straussa in J. A. Straussa. Iz novejšega časa je Križev pot Ludvika Pandurja (1948).

Leta 1251 je Bertold Andeški posvetil tržno cerkev sv. Elizabeti Thurinški, svoji nečakinji, ki je bila kot zavetnica revnih in ubogih kanonizirana leta 1235. To je prva cerkev, posvečena sv. Elizabeti.

Posebnosti:

- Janez Jurij Mersi: Elijev ognjeni voz (prižnica), okoli leta 1763;

- levi stranski oltar je delo J. J. Mersija, sliko pa je naslikal J. A. Strauss;

- Ivan Pengov: Lestenec, ok. 1935;

- tloris cerkve sv. Elizabete;

- Franc Mihael Strauss: sv. Elizabeta med berači, 1732;

- krstilnik, 1643;

- slikano okno, ki ga je v sinov spomin dala izdelati mati Huga Wolfa Katarina Wolf, 1903;

- glavni oltar v cerkvi sv. Elizabete je eden največjih dosežkov baročnega oblikovanja oltarjev na Slovenskem. Izdelal ga je Janez Jakob Schoy - deželni in dvorni kipar v Gradcu in vodilna osebnost štajerskega baročnega kiparstva;

- Franc Mihael Strauss: slika sv. Elizabete in

- poznogotska omara v zakristiji, 1486.

Leta 1417 je premožni priseljenec Janez iz Loke v mestu zgradil meščanski špital, ki je skrbel za stare, onemogle in bolehne meščane. Za potrebe te ustanove so zgradili cerkev sv. Duha. Špitalska cerkev (prvič omenjena leta 1428) je lep primer neokrnjene gotske arhitekture, krasi jo baročna oprema, največjo pozornost pa vzbujajo freske Andreja iz Ottinga, nastale po letu 1450. Prikazujejo 27 prizorov iz Pasijona.

Posebnosti:

- detajl freske Andreja iz Ottinga, 1450,

- s skriljem pokrita streha,

- vhod v cerkev sv. Duha in

- tloris cerkve sv. Duha.

Stoji na obrobju legenske terase nad Šmartnim. V osnovi je poznoromanska iz 13. stoletja, vendar se je v 17. stoletju deloma porušila, zato danes ne kaže svoje prave starosti. Cerkev s svojim steklenim dnom razkriva zgodnjesrednjeveške ostanke iz 9. stoletja.

Cerkev svetega Pankracija je iz sredine 13. stoletja in je po svoji arhitekturi in nastanku enkratna v širšem evropskem prostoru, zato sodi med najpomembnejše spomenike na Slovenskem. Zvonik je ločen od cerkve in je edini ostanek nekdanjega gradu. Zidovi so v pritličju debeli kar tri metre.

Paučkove partizanske bolnišnice so dobile ime po partizanskem kirurgu dr. Ivanu Kopaču - Paučku (1916 - 1988). Sodeloval je v pohodu 14. divizije z Dolenjske preko Hrvaške na Štajersko. V bližini Slovenj Gradca je v obdobju od aprila 1944 do konca vojne s pomočjo patriotskih domačinov zgradil 6 majhnih lesenih bolnišnic. V teh bolnišnicah se je zdravilo preko 300 ranjenih partizanov, skupaj s številnimi zavezniškimi vojaki. Kljub močnim postojankam v dolini in številnim preiskavam terena okupacijskim silam bolnišnic nikoli ni uspelo odkriti. Ohranjena je bolnišnica s skrivnim imenom Trška gora na Legnu, deset kilometrov iz Slovenj Gradca, ki je kulturni spomenik državnega pomena.

Grad je nastal v začetku 14. stoletja in sodi med gotske gradove. Leži na slikovitem slemenu in ravno zaradi težje dostopne lege se je razvalina ohranila do danes. Posamezni detajli so ohranjeni v prvotni obliki, saj je grad pogorel in bil že v 17. stoletju opuščen. Zanimiv je tudi kot poseben tip ganerbnega gradu - gradu, ki je bil hkrati v posesti več dedičev. Bratje Henrik, Bertold in Friderik Hebenstreit so v šestdesetih letih 14. stoletja izgubili Vodriž in se preselili na dvor Gojka pri Slovenskih Konjicah, grad in gospostvo pa je oglejski patriarh podelil Henriku Vitanjskemu. Po letu 1420 pa je grad Vodriž postal habsburški, kasneje pa je imel še veliko drugih lastnikov. Za pohodnike pa bo zanimiva tudi Puščavnikova pot, ki je nastala po zgodbi o Puščavniku, ljudskem pesniku, ki je prebival pod gradom Vodriž. Pot vodi mimo mogočnih dreves, ki navdajajo s svojo zdravilno energijo. Za pohodnike ima rekreacijski, poučni in zdravilni značaj.

Graščina Rotenturn stoji na robu starega mestnega jedra Slovenj Gradca. Slikovit dvorec z arkadnimi hodniki in lepim baročnim portalom se je z vrsto prezidav v stoletjih razrasel iz prvotnega obrambnega stolpa, prvič omenjenega v 15. stoletju, in iz dela mestnega obzidja. Zgledna prenova v zadnjih letih mu je dala pečat topline in pridih domačnosti, ne da bi mu odvzela kaj tiste lepote, ki so mu jo vtisnili predvsem ob zadnjih velikih prezidavah v 18. stoletju. Rotenturn je še vedno tesno vpet v mestno življenje. Danes so tu sedež uprave Mestne občine Slovenj Gradec in županstvo. Atrij dvorca je v zadnjih letih postal osrednji slovenjgraški prireditveni prostor. Prireditve pod skupnim naslovom Slovenjgraško poletje ponujajo obiskovalcem ob bogatem kulturnem programu še obilo zabave in sproščene družabnosti, poleg domačinov pa privabljajo tudi veliko okoliških prebivalcev.

Na začetku idilične dolinice nad sotesko Kaštel se nahaja Plešivški mlin. Prvi lastnik Plešivškega mlina je bil pred približno 500 leti grof Plešivčnik. V tem mlinu so mleli grof in bližnji kmetje, ki so imeli svoja žita. Mlin je obratoval vse do leta 1958, nato pa ga zaradi dotrajanosti ni bilo mogoče več uporabljati. Leta 2005 so gozdarji najprej obnovili jezero, nato se je začela obnova pri zidovih, saj so bili skoraj porušeni, čez čas pa je mlin dobil pravo obliko in 30. avgusta leta 2008 je mlin spet po dolgem času pognala voda. Ob mlinu raste drevored divjega kostanja in to na nadmorski višini 860 m, kar je nedvomno posebnost v Sloveniji. Če nadaljujemo pot naprej, kmalu pridemo do Plešivškega dvora, kjer žal vidimo le sledove temeljev nekdaj največje in najlepše kmečke domačije svobodnjakov na pobočjih Uršlje gore. Pot, speljana po rastiščih smrekovih gozdov, nas pripelje do najvišje točke kmetije Verneršek (Vernerica) pod Plešivško kopo (1421 m), od tu je izredno lep pogled na Uršljo goro, proti Šoštanju in Savinjskim Alpam. Vernarica je ena izmed redkih "živih" kmetij na tem delu uršljegorskega pobočja, njena vrata pa vedno gostoljubno odprta tudi za pohodnike. Vztrajnejši pohodniki lahko pot nadaljujejo tudi do najvišje ležeče cerkve v Sloveniji imenovane cerkev sv. Uršule, priljubljenemu cilju romarjev in planincev v vseh letnih časih.

Mislinjska dolina, podeželje bogato z rekami in potoki, ima bogato mlinarsko dediščino. Tod je že pred 2. svetovno vojno delovalo okrog 250 različnih vodnih objektov (mlinov, žag, oljarn, kovačnic, elektrarn). Objekti so počasi propadali, za mnogimi ni ostalo nobene sledi. Le starejši ljudje se še spominjajo starih mlinov in žag po valovečih žitnih polj z ajdo, ržjo, pšenico in koruzo. Nekdaj so bile kmetije, ki so imele mlin, bogate. Če pa kmet ni imel lastnega mlina, je lahko mlel v tujem. Ponavadi so v mlinu mleli tudi ponoči, da se je več zmlelo. Mleli so večinoma moški, kjer pa je teh primanjkovalo, so mlele tudi ženske. Za uporabo mlina se je bilo potrebno lastniku odslužiti z dnino. Ko so zmleli žito v moko, so iz nje spekli kruh. Danes je mlinarska obrt v našem kraju skoraj pozabljena; z ogledom Erčevega mlina in žage pa lahko skorajda slišimo, kako si prepeva: "Mam mline, mam žage, mam ljubice tri, pa mlejem pa žagam, pa ljub`m vse tri." Poleg mletja žita in delovanja žage, pa vsako leto v Erčevi žagi in mlinu prikazujejo staro kmečko opravilo ličkanje "kožuhanje" koruze, ki je postalo že kar tradicionalno.

Kozolec, ki je del domačije Marovšek, stoji na nadmorski višini 472 metrov v slovenjegraški kotlini, oziroma v Mislinjski dolini. Najdemo ga ob cesti Slovenj Gradec–Velenje in sicer na severnem robu Turiške vasi. Marovškov kozolec je spomenik lokalnega pomena. Nahaja se zahodno od Marovškove domačije. Je dvojni vezani kozolec oziroma toplar, zasnovan v obliki grškega križa, kar pomeni, da se pod pravim kotom prepletata dva velika toplarja, torej ima štiri enake krake. V vsakem kraku sta po dve okni. Streha je somerna dvokapna, zaključena s polnimi čopi na vseh štirih krakih, krita s skodlami. Kozolec je enkraten primer, posebnež med ostalimi, saj je eden redkih ohranjenih na svetu s tlorisom v obliki enokrakega križa. Po nekaterih predvidevanjih naj bi na svetu obstajali samo trije takšni kozolci.